Tudi pri nas je prišel čas, ko se je hčerka želela naučiti kuhati in me prosila, če bi jo lahko naučila jaz. Bila sem presenečena, da je to bila njena želja, ker do sedaj te želje ni imela. Najtežja zame je bila ideja za kosilo, ker pa ni povedala, kaj si želi kuhati.
Bolj, kot sem jo spraševala, kaj si želi kuhati, mi je vedno povedala isto, da bom jaz dala idejo in to bova kuhali. Tako sem si postavila nekaj kriterijev:
- Da bo ideja za kosilo lahka,
- Da bo takšna jed, ki jo ima rada,
- Da si ne bova stvari zakomplicirali,
- Da je jed pripravljena dokaj hitro,
- Da si jo bo znala naslednjič pripraviti brez mene.
Tako sem vedela, da jed ne sme biti prezahtevna, ker bo izgubila voljo že med kuhanjem. Izbrala sestavine, ki jih ima rada in tako sva naredili jed iz testenin in zelenjave, ki jo obožuje in si jo bo lahko kdaj pripravila tudi sama. Ponosna sem nase, kajti ideja za kosilo je bila res primerna za zanjo in ko sva kuhali, sva v kuhanju uživali. To je bil čas, ki sem ga po dolgem času tako lepo preživela s hčerko. Pa ne zato, ker se drugače ne razumeva, ampak enostavno ima vsaka svoje obveznosti in tako sva le poredko skupaj.
Ker je bila ideja za kosilo enostavna, sva med kuhanjem veliko klepetali. Pogovarjali sva se različne stvari in videla sem, da naju kuhinja povezuje in da je hčerka bolj zgovorna. Prepričana sem, da bova to ponovili, ker nama je bilo res lepo.
Jed je uspela, ideja za kosilo je bila prava. Tako sva imeli skupni čas in pripravili eno dobro jed. Veselim se naslednje skupne jedi, tokrat pa naj bo ideja za kosilo njena.
