Velikokrat vidim zaščitna oblačila na ljudeh in mi je to popolnoma normalno. Če vidim, smetarja, gozdarja, gradbenika in še bi lahko naštevala, je vse to normalno. Veliko je poklicev, ki zahtevajo zaščitna oblačila, zato sem jih navajena. Ko pa se je začela pandemija in je v zdravstvenih domovih in urgencah zdravstveno osebje svoja delovna oblačila zamenjala za zaščitna oblačila, pa ni bil več tako miren pogled, saj je vse skupaj še bolj dajalo jasno sliko o tem, da je situacija resna.
Je bilo kar napeto gledati vse skupaj, ko sej to začelo stopnjevati in držalo svojo alarmantno nit. Socialna omrežja so preplavljale slike in novice znotraj zdravstvenega sistema, kakšno težavno delovno obdobje so jim zaščitna oblačila povzročala, saj so bila zelo neudobna za nošnjo in niti niso bil namenjena za celodnevno nošnjo. Kar pomeni, da so jih morali konstantno menjavati, kar pa poleg težkega dela res ni bilo lahko.
Ob teh trenutkih sem se bolj začela spoštovati vse ljudi, ki delajo v tej stroki, saj jim je pandemija resnično prinesla, velik delovni izziv. Dokler se molči nihče ne ve, kaj se v resnici kje dogaja in kako težko ali pa tudi lepo je. Na glas se pa običajno kaj sliši le, ko je nekaj zelo glasno. In zdravstveni delavci so bile kar zelo glasni skozi celo pandemijo. Niso jim težavno delo zagodla le zaščitna oblačila in pa seveda virus, ampak še mnogo drugih dejavnikov.
Medtem ko so se mnogi pritoževali nad sistemom, zdravstvom in pa gradili nauke o teorijah zarote, sem jaz osebno le še z večjim spoštovanjem spremljala tiste, ki sem jih poznala v tem sistemu. Ne le zato, ker so bila njihova zaščitna oblačila resnično neudobna za celodneven težko delo, ampak tudi zato, ker so bili praktično edini sistem, ki je bil najbolj na udaru med celotno pandemijo.