Vsak otrok ima svojo sobo ali pa si jo deli s svojimi brati ali sestrami. V sobi ima svoj kotiček v katerem ustvarja in uredi kotiček po svoje.
Otroška soba je za otroke nek prostor, ki ga imajo zase. Ko so mlajši jim starši najedajo, da pospravijo sobo in podobno. Najstniki pa vidijo svojo sobo že kot svoj dom oziroma svoje stanovanje. V sobo ni vstopa. Noter ne smejo starši ne smejo bratje ali sestre. To je njihov skrivni prostor, kjer spijo in preživijo večino svojega časa.
Sobo si uredijo tako kot želijo in nihče nima besede pri tem. Imajo razne skrivne kotičke, za katere nihče ne ve. Ponoči se pretihotapijo če okno in uživajo zunaj brez, da bi starši vedeli. Ampak to je najstniško življenje. Počnejo kar želijo. Osnovna pravila hiše seveda upoštevajo ampak imajo odprta krila za letenje kamor želijo.
Vse se začne v njihov mali sobici. Odkrivajo kaj želijo postati, ko odrastejo. Razmišljajo o idejah kaj bi lahko počeli. Se skrivno pogovarjajo s puncami ali fanti. Samo da starši ne izvejo. Ko starši vstopijo v sobo, hitro skrijejo telefon, da starši kaj ne izvejo. Potem pride novo pravila: »potrkaj predno vstopiš«.
Starši se morajo zavedat, da najstniki potrebujejo nekaj zasebnosti in ravno to izkoristijo v svoji sobi. Ne smemo preveč vdirati v zasebnost saj jo vsak najstnik ima. Otroci vedno pridejo do staršev ko je pravi trenutek in ni potrebe po vdiranju v sobe. To je prostor, kjer se sami naučijo stopiti samozavestno v svet. V sobah sanjarijo in potem stopijo ven v realnost. Ampak vedno imajo tisti prostor v katerega se lahko vrnejo in sanjarijo naprej.
Zato je otroška soba pomembna za vsakega otroka. Tisti, ki pa si sobo delijo pa so po navadi zelo povezani med samo tudi kasneje v odraslem življenju. Živeli so skupaj v sobi in še naprej si stojijo ob strani in se podpirajo zdaj.