Veliko je stvari, ki me spominjajo na moje srečno otroštvo, orehi so samo ena izmed njih. Pred našo domačo hišo raste velik oreh, orehi iz tega drevesa so bili vedno zelo zelo okusni, poleg tega pa nam je dajal prijetno senco, ki nas je hladila poleti. Nemalokrat smo jedli kosilo za dolgo mizo pod tem drevesom, bili smo namreč številna družina.
Najlepši čas je bil septembra, ko so orehi dozoreli. Ker nisem mogla pričakati, da sami padejo z drevesa, sem si odtrgala na pol zrele in moji prsti so bili takrat vedno temno rjavi. Ampak okus, ki so ga dali tisti orehi, je še vedno zapisan v meni. Od takrat jih vedno kupim povsod kjer jih vidim, nekateri orehi so boljši, drugi slabši, nobeni pa se ne približajo okusu, ki ga imam iz otroštva.
V naši domači hiši sedaj živi moja sestra, ki ima tudi sama dokaj številno družino. Oreh je še vedno na vrtu in ker ve koliko mi ti orehi pomenijo, mi jih vedno prinese vsaj nekaj, ko pride na obisk. Vem, da sem v tem primeru egoistična, toda tiste vedno skrijem in jih imam samo zase. Tudi drugače so orehi vedno v naši omari, na zalogi pa imam tudi druge oreščke, kot so mandlji, lešniki, brazilski oreščki in včasih makadamijo.
Ker se zadnja leta trudim živeti bolj zdravo, pripravljam razne presne tortice brez sladkorja in tudi tukaj orehi in drugi oreščki igrajo pomembno vlogo. Rada pripravljam raznovrstne sladice, veliko od njih je iz orehov, le orehove potice ne delam več, odkar so moji domači poskusili čokoladno in kokosovo. Čeprav jih imam rada tudi v sladicah in drugih jedeh, pa so mi orehi še vedno najboljši kar tako surovi.
Odkar je moj sin prebral da so dobri za možgane, jih uživa tudi on, kupila pa sem mu tudi orehovo olje.