Imela sem večjo restavracijo, kjer se je vsak dan pripravilo tudi do petsto obrokov. V kuhinji je bilo zaposlenih dvajset oseb. Prostori, ki jih je imela kuhinja so morali biti funkcionalno raporejeni, da je bila omogočena učinkovitost vseh zaposlenih.
Na začetku je imela kuhinja gospodarski vhod, skozi katerega smo vnašali surovine. Potem je sledilo skladišče za suha živila. Na drugi strani je bila pripravljalnica zelenjave, kjer so bila nameščena dva velika korita, predsvem za pranje solate. Te se dnevno zelo veliko prodalo. Nikakor si nismo smeli privoščiti napake in ponuditi gostom umazane zelenjave. Na drugem delu je imela kuhinja pripravljalnico za surovo meso in leseni čok. Zraven je bila postavljena velika hladilnica in zamrzovalnica. Obe sta bili opremljeni z digitalnimi senzorji za merjenje temperature v hladilniku. Po hodniku smo nato prešli v centralni del kuhinje, kjer so najprej bile površine za fino pripravo. Tukaj so se pripravljali narezki in hladne predjedi. Prostori za pripravo sladic so bili ločeni od ostalih delov, ki jih je imela kuhinja z fizično pregrado. Tu so bile nameščene površine iz marmorja. V restavraciji smo pripravljali svoje sladice raznih okusov. Jaz sem sicer imela najraje torto iz malin. Centralni del, ki ga je imela kuhinja pa je bil najpomembnejši za kuharje. Tu je bil termični blok, ki je vseboval dva žara, štiri plinske plošče, dve fritezi in velik konvektomat. Ta je bil opremljen s termometrom, ki je meril središčno temperaturo pečenih jedi. Potem pa je kuhinja imela še izdajni del, kjer so natakarji in natakarice sprejemali gotove jedi za goste. Restavracija je bila poznana po kvalitetni hrani, predvsem po jedeh iz zelenjave in dobrih sladicah iz naravnih surovin.
Za vse nas je bila kuhinja zelo pomembna, zato smo jo vzdrževali čisto in urejeno. Tako je bilo vsem tudi bolj v veselje kuhati, kajti včasih je bil tempo precej hiter. Rada imam svojo restavracijo in utrip, ki jo nudi.