Včasih spremenimo naše razmišljanje in prav je tako. To lahko pomeni samo to, da rastemo in se razvijamo. Boljše tako, kot pa da stagniramo. Tako sem tudi sam bil včasih mnenja, da nikoli ne bi šel na zipline. No, tudi pri meni se je spremenilo razmišljanje glede tega. Glavni krivec pa je bil moj brat. Ko sem ga poslušal, kakšno lepo doživetje je to. On je govoril, na kakšen način je to doživel in da komaj čaka, da gre še enkrat.
Zame je vedel, da za zipline nisem imel nobene želje. Vseeno pa je želel svoje občutke deliti z menoj. In jaz kot brat sem ga seveda poslušal. Lepo ga je bilo poslušati, kako zelo je užival. Ko je na neki točki povedal, da bo na zipline šel še enkrat, sem enostavno na hitro rekel, da bi šel zraven. Takrat sem dobil željo po tej vožnji, vendar še nisem bil prepričan. Tako sem se odločil, da tisti dan, ko bo šel na vožnjo, da bom šel zraven in se bom potem tam odločil ali grem jaz tudi.
Sem človek, ki nima rad preveč adrenalina in to je bil zame velik napredek, da sem dobil željo po tem. Še sam ne vem zakaj. Očitno sem želel sebe postaviti iz cone udobja in tako doživeti nekaj na kar nimam vpliva. Ta občutek me je vodil vse do točke, da sem stal na progi zavezan in čakal, da se moja prva adrenalinska vožnja začne.
Moram priznati, da sem res užival, to je bila moja prva in ne zadnja vožnja, pri kateri sem spoznal, da sem užival. Občutki, ki sem jih imel so bili fantastični. Strah je izginil in sam sem bil presenečen, kako sem vse to doživel. Hvaležen pa sem bratu, ker je on tisti, ki je kriv, da sem šel na zipline. Doživite te občutke, ne bo vam žal.